Strinjajo pa se, da lahko vse pogostejša revščina in brezposelnost ogrožata duševno zdravje. Ljudi v stiski ob tem pozivajo, naj ne odlašajo z iskanjem pomoči. Pred svetovnim dnevom preprečevanja samomora opozarjajo, da so vse ovire in stiske premostljive, samomore pa je mogoče preprečiti.
Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja je število samomorov v zadnjem času upadalo. Največ samomorov, 612, je bilo na primer leta 1998. Številke sicer nekoliko nihajo med leti, najmanj samomorov v zadnjem desetletju pa je bilo leta 2008, ko se je kriza šele začenjala. Po podatkih policije, ki se lahko razlikujejo od končnih letnih podatkov Inštituta za varovanje zdravja, je samomor letos naredilo 326 ljudi, v enakem obdobju lani pa 308. Kako hudo lahko kriza pretrese družbo, medtem kažejo grške statistike. Ugledna medicinska revija Lancet je konec lanskega leta opozorila, da so samo v prvih petih mesecih lanskega leta samomori v tej državi narasli za 40 odstotkov.
Splet okoliščin
Enostavnega odgovora, kako kriza vpliva na duševne stiske in samomorilnost, ni, pravi predsednik društva Ozara Slovenija mag. Bogdan Dobnik. Res pa je, da stečaji, brezposelnost, revščina in druge tegobe pri ljudeh povzročajo občutek brezupa in črnogledosti. Poleg tega v vsakodnevni naglici nismo pozorni sami nase, tegob ne zaupamo drugim (to je posebej značilno za moške), hkrati se duševnih težav še vedno oprijema stigma. "Ponekod še vedno mislijo, da če greš k psihiatru, si nor, čeprav gre lahko le za manjšo stisko, v kateri si se znašel," pravi Dobnik. O vzrokih za samomor je po njegovem težko govoriti, saj gre običajno v takšnih primerih za splet različnih okoliščin, ki so človeka privedle v stisko. Prepletajo se individualni, kot so značaj, bolezen ali alkoholizem, medosebni (odnosi s partnerjem, družino) in družbeni oziroma socialni dejavniki (visoka brezposelnost v družbi, število ločitev...).
Človek samega sebe najbolje pozna, pravi Dobnik, zato je dobro, da sam ugotovi, da se je znašel v stiski in da iz nje ne vidi izhoda. Po pomoč se lahko napoti k zdravniku ali v nevladne organizacije, kakršna je Ozara. Vse grožnje s samomorom pa je treba jemati resno. Znano je tudi, da okoli 40 do 60 odstotkov ljudi, ki naredijo samomor, v enem mesecu pred dejanjem obišče svojega zdravnika, a zaradi drugih težav, ponavadi psihosomatskih. Zdravnik dejanskih težav, ki na koncu vodijo do samomora, pogosto ne opazi.
Rezerve so v dostopnosti pomoči
Večjega števila samomorov v lanskem letu ne moremo z gotovostjo pripisati krizi, meni tudi psihologinja Alenka Tančič Grum z Inštituta za varovanje zdravja. Tudi v preteklosti je bilo precej nihanja med leti, je pojasnila, vplivi krize pa niso enoznačni. Ponekod, na primer v Grčiji in Italiji, se je število samomorov zaradi nje res povečalo, ne pa v vseh državah. Tudi v Sloveniji pa je, če zadnje desetletje pogledamo kot celoto, število samomorov v upadanju. K temu je prispevala okrepljena preventiva pri preprečevanju samomorov, pogostejše iskanje pomoči pa tudi boljše prepoznavanje depresije pri zdravnikih. "Depresija je še vedno najpomembnejši dejavnik tveganja. Nekateri podatki kažejo celo, da je prisotna pri okoli 70 odstotkih samomorov. To pa ne pomeni, da vsak, ki je depresiven, razmišlja o samomoru," ugotavlja Tančič-Grumova.
Po njenem je rezerva v povečevanju dostopnosti strokovne pomoči. Na Koroškem, kjer je samomorov več kot v osrednji Sloveniji ali na Primorskem, je na primer premalo psihiatrov. Prvi "naslov" ob težavah je sicer osebni zdravnik. Tančič-Grumova svetuje posameznikom v stiski, naj ne odlašajo z iskanjem pomoči, prav tako tudi svojcem ljudi, ki se umikajo v samoto ali morda celo govorijo o smrti in samomoru. "Človeku je treba dati priložnost, da spregovori. Ne smemo ga pustiti samega," poudarja Tančič-Grumova.
